GOinfo spet na vrhu

datum: 08.09.2002

6. in 7. septembra 2002 nam je uspel nov podvig. Zaposleni v podjetju Goinfo iz Nove Gorice in partnerskem podjetju D.A.M. iz Zagreba smo osvojili vrh Slovenije - Triglav (2864).
Za GOinfo to ni bil prvi vzpon na najvišji vrh Slovenije, saj smo bili na Triglavu že leta 1997. Takrat smo izbrali 'primorsko' smer: iz Trente na Dolič (Tržaška koča - spanje), drugi dan pa na vrh Triglava. Na vrhu obvezen planinski krst in povratek preko Planike in Doliču nazaj v dolino Trente (Zadnjica).

6. in 7. septembra 2002 nam je uspel nov podvig. Zaposleni v podjetju Goinfo iz Nove Gorice in partnerskem podjetju D.A.M. iz Zagreba smo osvojili vrh Slovenije - Triglav (2864). 

Za GOinfo to ni bil prvi vzpon na najvišji vrh Slovenije, saj smo bili na Triglavu že leta 1997. Takrat smo izbrali 'primorsko' smer: iz Trente na Dolič (Tržaška koča - spanje), drugi dan pa na vrh Triglava. Na vrhu obvezen planinski krst in povratek preko Planike in Doliču nazaj v dolino Trente (Zadnjica). Od takrat vsako leto jeseni organiziramo vsaj en izlet v hribe. Izbiramo poti, ki so dosegljive vsakemu povprečnemu pohodniku, ki uživa v hoji in občudovanju naravnih lepot (Mangrt, Krn, Čaven, Golaki ipd.). Letošnjo odločitev so nam olajšali poslovni partnerji iz Zagreba, ki so izrazili svojo željo - Triglav.

Nekaj problemov smo letos imeli z vremenom. Za izlete v visokogorje je zelo pomembno stabilno vreme, saj so nevihte zelo nevarne, po dežju pa tudi ni prijetno hoditi. Ker je za pohode v planine najprimernejši čas konec poletja in za začetek jeseni, smo se odloč ili za petek 6. septembra. Vremenska napoved je bila dokaj značilna za letošnje poletje: delno jasno, občasne plohe, možne nevihte, pihal bo ... Kljub omahovanju nekaterih sodelavcev, smo se dan pred odhodom odločili: GREMO. Glede na slabo kondicijsko prip ravljenost, smo izbrali najlažjo pot na Triglav: s Pokljuke (Rudno polje) do Vodnikove koče (kosilo) in naprej proti Planiki (spanje). Drugi dan vzpon na Triglav in po isti poti nazaj. V nadaljevanju opisujem naša doživetja, predvsem pa pot za neizkušene planince. Moje mnenje je namreč, da lahko pride brez težav na Triglav vsak, ki nima problemov z višino ter prepadi in si je pripravljen nabrati vsaj malo kondicije. Za tak pohod se je potrebno vsaj malo pripraviti. Dobro si je tudi ogledati spletno stran Planinske zveze Slovenije (www.pzs.si ). Obvezna oprema so planinski čevlji, topla oblačila, kapa, rokavice, vetrovka (tudi za dež), več majic in nogavic, hrana (običajno sendviči, pijača, nekateri pa prinesejo s seboj tudi pecivo, zelenjavo, namaze ...), vsaj 2 para hlač in kakšno obuvalo za v kočo (po nekaj urah hoje se priležjo copati ali natikači). Najvažnejša pa je kondicija. Pred takim podvigom je potrebno nekaj krat na kakšen izlet z napolnjenim nahrbtnikom in obutimi planinskimi čevlji (da preverimo svojo vzdržljivost in ustreznost čevljev). Ko vse potrebno strpamo v nahrbtnik, vzamemo še stekleničko žganja in pripravljeni smo na pohod. Pot do Bleda verjetno pozna vsak, od tam smo nadaljevali proti Pokljuki na Rudno polje (poznan športni center za smučarske teke - 1340 m). Ob zapušeni smučarski vlečnici parkiramo (brez plačila parkirnine), si oprtamo nahrbtnike in sledimo markacijam. Slovenske planinske poti so res dobro označene, tako da ni potrebno skrbeti za pravo pot. Po 3 urah zmerne hoje (in občasnih postankov), prispemo do Vodnikove koče (1817 m). Tukaj imamo prvo priliko, da se okrepčamo brez lastne zaloge. V večini planinskih domov imajo vedno pripravljeno toplo hrano (jota, ričet, golaž, klobase in kaj sladkega) in pijačo (čaj, pivo, vino, vodo, žganje). Cene so nekoliko višje kot v dolini, kar pa je glede na okoliščine sprejemljivo (jota 800 SIT, pivo 600 SIT, voda 650 SIT). Pol urice počitka nam je b ilo dovolj in že smo nadaljevali pot proti Planiki. Potrebovali smo približno 2 uri za dvig na 2401 m. Manj pripravljeni v skupini so že zniževali 'tempo' in okoli 16h smo se že veselili prvega uspeha. Naš načrt za prvi dan je bil izpolnjen.

Za nekatere pa je bilo to premalo. Ker je bilo vreme ves dan dobro (beri ni bilo dežja), popoldne pa se je celo razjasnilo, je padla ideja: 'skočimo' že danes na vrh. Za večino je bilo hoje kar dovolj, štirje udeleženci pohoda iz našega podjetja in direktor D.A.M. -a, pa smo še isti dan nadaljevali pot. Na vrh Triglava in nazaj smo prišli v pičlih dveh urah. Tako smo tudi ostalim (predvsem tistim, ki Slovenije še niso videli iz njenega vrha) vlili pogum. Večer smo preživeli ob kartah, pijači in pesmi. Koča je bila nabito polna, zato nam ni bilo žal, da smo predhodno rezervirali postelje. Veselica se je odvijala pozno v noč. O spanju težko govorim, saj v planinskih postojankah običajno spi 20 ljudi v eni sobi, vsak ima svoje 'navade', tako da je bilo celo noč pestro. Tudi ostalega luksuza v takih postojankah ni (zunanji WC, voda samo na enem mestu za celo kočo za 80 ljudi, o tušu seveda ni vredno izgubljati besed). Običajno je ponoči taka tema, da priporočam tudi svetilko (moja je bila celo noč v uporabi). Če je nebo jasno, ne pozabite na čudovit pogled na zvezde, če je hladno pa lahko popijete tudi 'šilce' žganja za lahko noč.

V gorah se običajno vstaja zgodaj, saj so vrhovi najlepši dopoldan. Mi nismo pretiravali z zgodnjimi urami, kljub temu pa so nas budili nekateri resnejši planinci. Ob pol sedmih smo le zlezli iz toplih postelj in se vsaj za silo umili. Odločili smo se, da nahrbtnike pustimo v koči, saj smo se vračali po isti poti. Ni bilo zelo mraz (malo nad 0 st. C), kljub temu pa smo vsi imeli na sebi vetrovke, kape in rokavice. Do vrha Triglava je 1,5 h hoje in plezanja. Ko smo prišli do prvih klinov in vrvi se je kolona raz delila. Vsi nevarni deli poti so zelo dobro zavarovani, od malega Triglava do vrha, pa je pot speljana po grebenu. Tam je za vrtoglave nekoliko neugodno. Ko smo se približali najvišjemu vrhu v Sloveniji, se je pot ožila, na obeh straneh poti pa je zeval globok prepad.

Po dveh urah vzpona smo prispeli na sam vrh. Kdor pride prvič na Triglav mora doživeti planinski krst (na srečo sem bil tam že tretjič). Ostali pa so jih dobili po 'ta zadnji' z vrvjo, potem pa smo jih zaprli v Aljažev stolp, kjer so morali zapeti eno slovensko pesem (tudi prijatelji iz Hrvaške - Na planincah). Razgled je bil čudovit, vreme jasno, v dolini pa megla. Občutkov se ne da opisati - to je treba doživeti. Spust do Planike je potekal brez posebnosti. Od tam smo se kmalu odpravili nazaj proti Vodnikovem domu. Na poti smo srečali skupino več kot 100 žensk, ki se vsako leto odpravijo na Triglav. Pri spustu v dolino se je izkazalo, da je za tak pohod potrebna ko ndicija. Začele so se pojavljati bolečine v nogah in ramenih, koraki so bili vse krajši in počasnejši, od preutrujenosti je prišlo celo do slabosti nekaterih članov odprave. Kljub vsemu in celo dežju v zadnjem delu poti, smo vsi srečno prispeli v dolino ok oli 17h. Lakota je popustila, tako da je načrtovani postanek v eni izmed gorenjskih gostiln odpadel, kljub temu pa smo na željo 'DAM-ovcev' odšli na Bled in si privoščili že dobro znano blejsko kremšnito in pri tem že snovali načrte za naslednji podvig.